Maraton Franja ali aerobna (ne) zmogljivost v vročem vremenu


Pretekli vikend je slovenski kolesarski praznik – Maraton Franja potekal v izjemno vročem vremenu. Glede na to, da v tej sezoni na naših cestah še nismo občutili temperatur nad 25°C, je bilo povprečnih 30+°C velika težava za vročine nevajene udeležence maratona.

V čem je pravzaprav problem, ko vadimo v vročem okolju? Človeško telo je pri cikličnih aktivnostih kot so tek, kolesarjenje, plavanje… precej neučinkovito. Le 25% vse porabljene energije namreč porabimo za dejansko proizvajanje moči (premikanje oz. lokomocijo). Ostalih 75% porabljene energije (kalorij) se pretvori v toploto! Recimo, da je nek povprečno pripravljen udeleženec maratona franja kolesaril s povprečno močjo 150W. V resnici je pri tem proizvajal še 450W toplotne energije. Za predstavo – svetlobni reflektor (luč) nazivne moči 500W se pri uporabi tako segreje, da se ga niti dotakniti ne smete! Telo se mora zato ves čas ohlajati, kar imenujemo termoregulacija.

Človek je v primerjavi z drugimi živalskimi vrstami svetovni prvak, kar se tiče termoregulacijskih sposobnosti. Menda smo se tekom evolucije na zadnje noge postavili ravno zato, da se naše telo bolj učinkovito hladi ko tečemo v savanskem podnebju. “Hladilna tekočina” našega motorja je kri. V vročem okolju se drobne žile na površju telesa razširijo, da se pretok skoznje poveča – bolj intenzivno se pričnemo znojiti. Ko znoj izpareva s kože oddaja toploto – zato se hladimo a hkrati izgubljamo tudi prostornino krvi – izjemnega pomena je pitje primernih napitkov!

Vročine se je potrebno navaditi! V športu poznamo različne protokole “aklimatizacije” na visoke temperature okolja. Večinoma so znanstveniki preiskovali učinke kratkotrajne (do 8 dni) in srednje trajajoče aklimatizacije na vročino (8-15 dni) in zmogljivost športnika. Kar je zanimivo a hkrati logično je naslednje:

  • v vročem okolju se naša aerobna zmogljivost zmanjša. Kolesarjem se je VO2max zmanjšal za 18%, ko so namesto pri 13°C obremenitveni test opravili pri 38°C. To je ogromna razlika, če upoštevamo da je že 10% napredek v VO2max za treniranega kolesarja izjemna vrednost.
  • zmanjša se moč kolesarjenja na anaerobnem pragu (za 11%)
  • poviša se frekvenca srca, poveča poraba glikogena in prej se utrudimo/izčrpamo

Ko so kolesarji v študiji 10 dni zapored vadili v vročem okolju (2x45min pri 40°C dnevno), so se privadili na vročino. VO2max se je tako v vročini zmanjšal le za 11%, moč na anaerobnem pragu pa za 7% v primerjavi s testi v hladnem okolju.

Vroče vreme lahko izkoristimo za kvalitetnejši trening!

Kar je zelo zanimiva ugotovitev omenjene študije- kolesarji, ki so trenirali v “vročem vremenu”, so izboljšali kondicijsko pripravljenost! Tako niso bili bolj zmogljivi le v vročem vremenu ampak tudi pri bolj običajnih temperaturah zraka.  Torej lahko vzdržljivostni športniki vroče dni obrnejo tudi sebi v prid, seveda s primernim protokolom vadbe in prehrane (hidracije). Popolno nasprotje tega je bil ravno Maraton Franja, kjer je večina kolesarjev popolnoma neaklimatizirana na vročino vadila pri visoki intenzivnosti med 2 in 6 ur. Večina je utrpela dehidracijo ter ostale simptome vročinske preobremenitve (utrujenost, krči, glavobol, dezorientacija, mrazenje,…).

Vir:

Lorenzo, S., Halliwill, J. R., Sawka, M. N., & Minson, C. T. (2010). Heat acclimation improves exercise performance. Journal of Applied Physiology, 109(4), 1140–1147.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

twelve + fourteen =