Paraolimpijske igre Rio de Janeiro 2016


Prve olimpijske in paraolimpijske igre na tleh Južne Amerike so se vsekakor vpisale v zgodovinske knjige. Kako sem udeležbo na svojih prvi paraolimpijadi doživel s trenerskega vidika pa v naslednjih vrsticah. V Riu sem preživel skoraj mesec dni, zato bo tudi ta zapis nekoliko daljši. Za povzetek skočite na konec bloga.

poi_rio_2016_0111

Zagotovo je medalja na olimpijskih igrah nekaj, kar si želi vsak športnik in trener. Prav nič drugače ni v svetu parašporta. Seveda pa se je treba najprej dobro uvrščati v konkurenci in pridobiti vozovnico za največje športno tekmovanje na svetu. Slednje zagotovo ni lahko in vsekakor težje, kot sem si predstavljal ob začetku sodelovanja s parakolesarsko reprezentanco. Marsikaj je v olimpijskem ciklu šlo tudi narobe, a tehtnica se je na koncu prevesila na pravo stran. Primož Jeralič je v kategoriji H5 s strani paraolimpijskega komiteja in mednarodne kolesarske zveze pridobil ekskluzivno pravico nastopa.poi_rio_2016_034 V njegovi kategoriji so namreč želeli večjo mednarodno pestrost in zato izdali to povabilo. Ob tem je Primož osvojil tudi največ točk med reprezentanti, zato dileme glede prvega potnika ni bilo. S prošnjo za dva dodatna kolesarja; Davida Kustra in Anko Vesel žal nismo bili uspešni in tako je po usta
ljeni praksi na igrah nastopil le en slovenski parakolesar.

Prišel je torej dan D, ko smo po novinarski konferenci odleteli iz Slovenije preko Pariza v Rio
de Janeiro. Potovanje, ki je s postanki trajalo slabih 24 ur, je bilo seveda naporno. Ker večina športnikov in osebja vedno leti v ekonomskem razredu, še toliko bolj. In na tem letu sem res trpel, tako, kot še nikoli. Ampak tudi to je del poklica in že smo se znašli v Riu, trdno oklepajoč se nahrbtnikov ter druge prtljage. Prileteli smo z občutkom, da nas bodo okradli še preden stopimo z letala. Kako smo se motili!

Že dobro uro trajajoč transfer do olimpijske vasi nam je dal lepo predstavo o Riu. Izjemna nasprotja; od lepo urejenih predelov (ki so v manjšini) do pravih »favel«, torej naselij rev
nih, ki jim ni konca.

Največja izmed favel, kjer je pravzaprav brez ločnice združenih več njih, ima celo gondolsko žičnico. Da – namesto avtobusa je vlada za »javni promet« zgradila žičnico ki poteka po ravnini in na hrib.

Hiše z ravnimi strehami imajo na njih obvezne cisterne z vodo, povsod pa v zraku lebdijo »Pipe« – značilni papirnati zmaji, s katerimi se igrajo otroci iz favel.

V paraolimpijsko vas smo prispeli med prvimi reprezentancami, zato je bilo prvi teden vse skupaj precej »opustošeno«. Športnikov in osebja je bilo malo, zato se je zdelo vse zares ogromno – začenjši z ogromnim šotorom, kjer je bila urejena skupna jedilnica. Nastanjeni smo bili v 16. nadstropju precej prestižne stolpnice, ki je sedaj po koncu iger verjetno že naprodaj bogatejšim prebivalcem Ria. poi_rio_2016_033Takšnih stolpnic so za potrebe iger zgradili vsaj 12, med njimi pa uredili park, bazene in zelene površine. Vsa ostala infrastruktura v vasi je bila montažna; sestavljena iz velikih in ogromnih šotorov, kjer je bil urejen fitnes center, logistične službe, pošte, frizerski saloni itd. V enem izmed njih se je nahajal tudi največji ponudnik hitre prehrane na svetu in lahko si mislite, da je bil ta šotor vsaj tako obiskan kot vsi ostali skupaj.

Vremenske razmere so bile precej spremenljive; v septembru ima Rio de Janeiro zimo oz. začetek pomladi. Temperature so nihale med 15 in 35°C, prav tako se je izmenjevalo sončno in oblačno vreme. Pravega deževja v septembru ni bilo, tako da športnikov na terenu vreme ni preveč oviralo. S Primožem sva že prve dni občutila moč brazilskega sonca in zamenjala zaščitni faktor sončne kreme z 10 na 30.

Kolesarje bodo najbolj zanimali pogoji za treninge in kolesarjenje v Riu. Z eno besedo; porazno.

Lahko si predstavljate, da 12 milijonsko mesto premore vsaj 6 milijonov avtomobilov. Temu prilagojena je tudi prometna infrastruktura, kjer kolesar žal nima dosti iskati. Edini kos kolesarske steze, ki je res namenjen kolesarjem, so zgradili na odseku dolgem cca 2km in sicer neposredno pred olimpijsko vasjo. Vsa ostale kolesarske steze so bodisi nevarne bodisi tako polne sprehajalcev in ultrapočasnih kolesarjev turistov, da jih rekreativec ali tekmovalec ne more uporabljati za trening. Kako rešujejo težavo domačini, ki beležijo v zadnjih letih sicer ogromen vzpon kolesarskega športa? poi_rio_2016_036

Lokalci se na kolo odpravijo med 4.00 in 5.00 zjutraj. Takrat ceste še niso »zabasane« s prometom in obstaja precej velika verjetnost, da se okoli 7.00 zjutraj vrnejo celi nazaj v toplo posteljo. Brez heca.

Dnevi so minevali precej hitro in z (lepo) otvoritvijo paraolimpijskih iger so se začeli tudi nastopi naših športnikov. Skušali smo se jih udeleževati po najboljših močeh in občutki ob tem so bili res čudoviti. Jasno – nepozabna bo za vedno dvojna zmaga naših strelcev; zlato Veselke Pevec in srebro Gorazda »Nanija« Tirška. Za razliko od strelcev in plavalca Đuriča, katerih tekmovalni program je bil precej pester in obsežen, smo drugi predvsem skušali ohranjati pravo mero motivacije in aktivacije za svoje nastope. To je relativno težko; če si na igrah skoraj 20 dni, potem pa moraš 21. dan nastopiti, lahko pride do čustvene apatije, izgorelosti. Mislim, da je to omenila tudi ena izmed slovenskih olimpijk, ki je v Riu nastopala mesec dni pred nami. Za vzdržljivostne športnike, ki imajo na programu manj tekmovanj in še ta na koncu iger je vsekakor bolj smiselno in strokovno, da na igre pripotujejo kasno. S Primožem sva to kar dobro občutila in pritisk tako dolge odsotnosti od doma in družine tekmovalec težko ignorira. Ne bom rekel, da sva zato trenirala slabo ali da sva bila na dan tekmovanj že »izmozgana«. poi_rio_2016_035Bi se pa zelo enostavno dalo izpeljati tudi drugače – izkušnja za prihodnjič!

Cestno kolesarstvo so na paraolimpijskih igrah (neupravičeno) zapostavili. Žal denarna sredstva organizatorja niso ponujala možnosti za televizijski prenos, kar je velika škoda.

Tekmovalna proga je namreč potekala dobršen del ob obali, ob čudovitih razgledih in s kar nekaj gledalci. Cestni kolesarji in tandemi so zavili tudi v notranjost, kjer je bilo treba premagati zares težke in strme vzpone. Kot rečeno – vse to je javnosti ostalo skrito, kar je velika škoda. Pravega občutka zato tudi tekmovalci niso doživeli… S Primožem sva največ stavila na kronometer, ki je najboljši pokazatelj tekmovalčeve fizične pripravljenosti. Podatki kažejo, da je odvozil svoj najboljši nastop doslej – enako verjetno velja tudi za druge tekmovalce in uvrstitev na rep konkurence je bila realna in pričakovana. Primož ima kot najmlajši (če štejemo leta izkušenj) v konkurenci še veliko možnosti za napredovanje. Izkušnja za oba je bila izjemnega pomena in naporni treningi so se izkazali za učinkovite. Če pogledamo zaostanke za najboljšimi v prejšnji sezoni, so se na paraolimpijadi več kot prepolovili. Na cestni dirki je Primož zelo motivirano začel in nekaj časa celo narekoval tempo. Kasneje sva se oba strinjala, da to verjetno ni bilo potrebno, še posebej, ker je kmalu zatem utrpel tehnične težave. Prazna prednja guma in servisni avto, ki ga je ravno pred tem prehitel, zagotovo nista bila razlog za dobro voljo po tekmi, ki jo je dokončal v solo vožnji. poi_rio_2016_032Tudi počen okvir kolesa (kar smo opazili šele zvečer) je pridodal grenak okus in dilemo »kaj pa če«. Vseeno sem kot trener realen in se ne skrivam za temi tehničnimi težavami; Primož na teh igrah ni mogel poseči po vrhunskih rezultatih – a že na naslednjih igrah se to lahko spremeni.

Morda si kdo misli, da je (para)olimpijska vas kraj za zabave in razvrata, ki si ga športniki in osebje privoščijo po koncu tekmovanj. Žal vas moram razočarati saj boste še največ tovrstnih »anekdot« našli v tabloidih in drugih primerkih rumene literature, ne pa v olimpijski vasi. Vsekakor, če je na kupu 15.000 ljudi nekaj tednov, se seveda tu in tam zgodi kaj takega, kar je v človeški naravi. Je pa tega po mojem mnenju bistveno manj, kot bi si mislili na podlagi raznih novinarskih poročanj. Tudi v našem taboru ni bilo ne časa ne energije za prekomerna proslavljanja nastopov. Smo se pa kot TEAM ujeli izjemno dobro in je bilo bivanje v tej sredini zares prijetno.

Kaj pa takrat, ko nisem bil v »službi«? Rio sva si s Primožem precej dobro ogledala že med prevozom na treninge in s kolesa. Sam sem se 2x tudi odpravil kolesarit in to pod vodstvom super prijaznih domačinov. Hilario in Luca sta mi pokazala nekaj skritih kotičkov Ria, med drugim tudi »slavne« dele olimpijske kolesarske proge, kjer so se zgodili številni padci. Med kolesarjenjem po znamenitem »Tajuca Forest« me je napadla opica, ker sem imel v roki piškot. poi_rio_2016_039Drugi incidentov ni bilo.

Prvič v življenju sem s kolesom vozil po avtocesti in tudi šel čez cestninsko postajo (ni bilo treba plačati). Po besedah mojih vodičev je to nekaj normalnega in se nihče s tem ne obremenjuje.

Zaledje Ria je res lepo, tako da se je splačalo en del poti kolesariti tudi po avtocesti. Je pa res, da se razmere za kolesarjenje z evropejskimi nikakor ne morejo primerjati in s tega vidika bo evropejec vedno razočaran. Na primer; ne moreš po zemljevidu kar »narisati« neke krožne poti in jo v praksi tudi odkolesariti. Če je vmes favela ali odsek z zelo neugodnim prometom, lahko nastanejo hude težave.

Prigoda z opico v deževnem gozdu je bila moja edina nevarna epizoda v Riu. Res je, da so za namene iger okrepili policijski in vojaški nadzor, prav tako so omejili količino prometa v mestu…a vseeno nisem zaznal splošne nevarnosti, na katero so nas tako močno pripravljali mediji. Verjetno isti novinarji, ki pišejo tudi članke o teh in onih »aferah«. Na splošno so bili ljudje prijazni in nikoli se nisem počutil nevarno. Tudi nekajkrat, ko sem se po mestu gibal ponoči. So pa mnenja domačinov različna; nekateri živijo v kar velikem strahu, spet drugi so bolj sproščeni. Zanimivost; ponoči na rdeči luči ne ustavi noben avtomobil.poi_rio_2016_030 Baje je bolj nevarno stati na semaforju (in čakati, da ti kdo vlomi v avtomobil), kot zapeljati v rdečo luč. Kdo bi vedel, sam tega strahu nisem začutil.

Vožnja avtomobila v Riu; čista j… V mesecu dni sem prevozil nekaj več kot 1000km s kolesarskim avtomobilom. Tudi po centru mesta. Vsekakor vožnja ni prijetna, traja vedno zelo dolgo in prometne prekrške (svoje in tiste od drugih) prenehaš šteti že že po parih minutah prvega dne. Sicer se prometne predpise in smer vožnje načeloma spoštuje, tako da gre še vedno za »civilizirano« prometno ureditev. Kljub temu pa nikoli ne veš kje in kako te kdo prehiteva, rešilcu na nujni vožnji nihče ne da prednosti, sicer pa itak policaji in urgenca ves čas vozijo s prižganimi lučmi in niti ne veš, ali so na nujni vožnji ali ne. Zanimivo.

Morda ste po teh vrsticah dobili občutek, da je v Riu vse slabo. Niti slučajno ni tako, le drugače je od tistega, kar smo navajeni mi. Veliko bolj sproščeno je vse skupaj.

Rio vas bo zagotovo očaral s svojimi peščenimi plažami. Te so res neskončne in  Copacabana ter Ipanema sta zgolj začetek. Jasno – težko bo spregledati tudi tipično brazilsko plažno garderobo 🙂

Simbola Ria sta kip Kristusa odrešenika ter znamenita “sladkorna štruca”. Mislim, da si oba zaslužita ogled, čeprav nisem velik ljubitelj turističnih atrakcij. Nočno življenje ter na splošno zabava igra pomembno vlogo med prebivalci Ria de Janeira. Ne le v času pustnega karnevala, znanega po celem svetu – tudi sicer dajo domačini zelo veliko na preživljanje časa v družbi prijateljev in družine. Menda ni nenavadno, da zaposleni v zadnjem trenutku sporočijo svojo odsotnost – dan pa rajši preživijo na plaži!!

Bližje kot je datum povratka v domovino, hitreje dnevi minevajo. Zaključek je bil veličasten; zadnje tekmovanje je pripadlo maratoncem, kjer nas je na Copacabani v sončnem in vročem vremenu zastopal slepi tekač Sandi Novak. Organizatorji so očitno naročili tudi vreme, saj nas je zvečer na uradnem zaprtju iger že ohladil dež. Morda je to naredilo napoved naslednjih iger v Tokiju leta 2020 še bolj spektakularno. Dogodki do prihoda v Slovenijo so se zatem odvrteli v obratnem vrstnem redu, le da smo preko Amsterdama prileteli v Benetke. Za presenečenje je ob prihodu v Ljubljano poskrbel sponzor paraolimpijskega komiteja, ki je pripravil sprejem z navijači in glasbo. Kljub 24 urah poti, smo vsi dobili novo energijo in potrditev, da se je splačalo. Hvala vsem, ki ste prišli!poi_rio_2016_038

Če povzamem; igre v Riu so zagotovo bile nekaj posebnega. Kljub temu, da so to drugačni kraji od naših, nas ni nihče oropal. Tudi komarji nam niso nagajali in organizator med igrami ni ostal brez denarja. Največji strahovi so torej bili odveč, Rio se je izkazal kot dober gostitelj in večinoma smo domov prinesli lepe spomine nanj! Vsekakor je doživljanje iger v živo precej drugačno od tistega, ki si ga predstavljamo zgolj ob spremljanju TV prenosov. Nekako tako, kot če kolesarsko dirko gledaš po TV ali v živo. Vso akcijo in lepe prizore vidiš v TV prenosu, zakulisje pa ostaja gledalcu skrito in ni vedno tako vznemirljivo, kot bi si mislili. Po mesecu dni imam občutek, kot da je vse minilo tako hitro, kot mine ogled kolesarske dirke; kolesarji samo švignejo mimo in to je to. Kaj pa Tokio? Vsekakor, trdo bomo delali na tem. Vendarle je nastop na olimpijskih ali paraolimpijskih igrah izjemen privilegij in doživetje, za katerega se splača potruditi! poi_rio_2016_037

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

two × 4 =