Pred dobrim mesecem dni, so nas fantje iz kultne kolesarske druščine z imenom PICI-BICI, na spletu postavili pred dejstvo. Zgodila se bo nenavadna, težka in zanimiva kolesarska preizkušnja;za tiste s tankimi gumami in zavitimi “balancami” ter one z debelimi gumami in ravnimi “balancami”. DUST LUST 170 vol. 1.1. se bo imenovala.
Za kaj gre pri vsem skupaj? Odmik od ustaljenih kolesarskih smernic, kjer se akteri delijo med “traktoriste” in “specialkarje”, je pri nas opazen šele v zadnjem času. Eni glavnih krivcev za rušenje “kolesarskih norm” so ravno ekipa PICI-BICI ter druge frakcije, ki si pravzaprav prizadevajo približati različne kolesarske zvrsti pretežno nekolesarski populaciji. Začelo se je z “urbanizacijo” kolesarstva, retro bicikli, enoprestavniki oz. “muslaufi” ter drugimi oblikami dvokoles, ki so v trenutnem času ljudem privlačna in do uporabe tega prevoznega sredstva pripravijo tudi številne kolesarske novince. A tukaj se fantje niso zaustavili. Snovali so kolesarski klub ter se pričeli udeleževati tudi tekmovanj, kjer sicer dominirajo “pravi” kolesarji. Ne le, da so marsikdaj pošteno premešali vrstni red na stopničkah, pridobili so veliko somišljenikov in utrdili nekakšno subkulturo “kolesarjev uživačev”. Tistih, ki kolesarijo predvsem zato, ker na kolesu uživajo in se požvižgajo na “kolesarski mainstream”, najnovejšo tehniko in trenutno modo. Prišel je ciklokros in prišel je DUST LUST, dolga, težka dirka po makadamu, kjer se pomerijo kolesarji vseh vrst.
Trasa dirke DUST LUST je bila vse do zadnjega tedna skrivnost. Vedeli smo, da gre za pretežno makadamske in gozdne poti ter nekaj asfaltnih povezav. Zaradi dveh razpisanih kategorij, je bilo prisotne kar nekaj dileme, katero kolo izbrati za to dolgo preizkušnjo. Na koncu sta bili obe kategoriji približno enako zastopani. Posebnost dirke je v organizaciji; kolesarji se morajo na poti znajti sami. Navigacija, okrepčila, tehnične težave… vse to so kolesarjeve naloge, na cilju pa mora oddati svoji zdelek; kolesarsko “sled” posneto z GPS sprejemnikom poljubne vrste.
Morda se sliši komplicirano ali pa preveč enostavno, a na startu se je v soboto, 24.10.2015 pojavilo 40 “prvopristopnikov”. Družbo lahko ocenimo kot eminentno, saj se je pridružil tudi profesionalec Matej Mohorič in številni serijski zmagovalci amaterskih tekmovanj. Po uvodni zaprti vožnji se je dirka pričela in…podali smo se na čudovito potovanje!
Tempo prve skupine je bil oster, zato ni čudno, da je njeno število hitro upadalo. Ostali smo se bolj ali manj razvlekli po trasi in si našli podobno misleče kolesarske kompanjone. Vzpon proti Krimu je še potekal v megli, kmalu pa so se obzorja zjasnila in občudovali smo ene najlepših prizorov na tekmi; sončne žarke, ki so rezali mimo debel visokih dreves…sanjski kader! Sledil je krajši vzpon proti Rakitni ter spust v cerkniško dolino, kjer nas je pričakal zadnji konkretni vzpon na Slivnico! Utrujenost se je po 80km že poznala, zato sva si s sotrpinom Borutom privoščila krajši postanek na Bloški Polici. V živahnem tempu se je pot nadaljevala okoli presihajočega Cerkniškega jezera ter po stranskih poteh mimo Unca, Logatca do Vrhnike. Tam se višinski profil nekako umiri in do cilja v Ljubljani, natančneje pred butikom PICI-BICI na Celovški, te loči le še nekaj “krtin”.
Občutki? Veseli, da je konec in veseli, da je šlo bolje od načrtov! Večina tekmovalcev je na cilj prispela prej, kot so načrtovali. Dan je bil še dovolj dolg za vožnjo brez luči, celo za pranje koles in joto s klobaso. Sledila je podelitvena “ceremonija” z odličnim povezovalcem (slikovito jo je odvodil Bor Čeh sicer poznan po umetniškim nadimkom Vasilij Wagner) ter obljuba – se vidimo na DUST LUST vol. 2.0!!
Še nekaj utrinkov v gibljivi sliki:
Pozdravljeni,
po ogledanem videu sodeč, trasa DUST LUST še najbolj spada v kategorijo makadamskega kolesarjenja, katerega priljubljenost v zadnjih letih zlasti v ZDA močo narašča in ki je tam znano zlasti pod imeni “gravel grinding”, “gravel cycling” ipd. Iz vašega članka sklepam, da je v Sloveniji makadamsko kolesarjenje še v povojih. Enako je v Estoniji, kjer živim; kolikor sem seznanjen, je približno enaka situacija tudi drugod po Evropi. Po Sloveniji sem nekoč precej cestno kolesaril, ne poznam pa je z “makadamskega vidika”. Ali je v Sloveniji dovolj makadamskih cest, ki bi omogočile razmah makadamskega kolesarjenja? Estonija, po kateri kolesarim zadnjih 6 let, ima obilico popolnoma neprometnih makadamskih cest in cestic ter je pravi makadamski raj za vsakogar, ki ga privlači tovrstno kolesarjenje. Če želite, se lahko oglasite. Lp v Slovenijo!
Matej!
Hvala za ta super komentar. Pred nami je ponovna izvedba dirke DustLust in zanimivo bo preveriti, če smo v tej zvrsti kolesarstva že kaj napredovali. Lepe pozdrave v Estonijo, povabilo pa vnovčim v bližnji prihodnosti!