Testiranje športne zmogljivosti
Bi radi trenirali optimalno? Vas zanima, kako se po vzdržljivosti primerjate z drugimi? Kje so vaše meje? Športno testiranje je prvi korak k določanju primernih območij treninga ter načrtovanju vadbenega procesa. Tako začetniki kot izkušeni tekmovalci redno opravljajo testiranja, saj so zelo pomembna za napredek. V tem članku lahko izveste več o vrstah testiranj, ki so primerna za vzdržljivostne športnike; kolesarje in tekače. Storitve terenskih in laboratorijskih storitev ponujamo tudi v obliki darilnega bona, ki je odlična ideja za obdaritev navdušenega športnika!
Športniki v skladu z duhom olimpizma; višje, hitreje, močneje, zelo podrobno spremljamo svojo pripravljenost, ki je predpogoj za visoko zmogljivost. Dandanes so nam na voljo številna športna testiranja in diagnostične metode, ki omogočajo bolj ali manj podroben vpogled v sposobnosti posameznika. Pri vzdržljivostnih športih so v ospredju seveda testiranja aerobne zmogljivosti oz. vzdržljivosti. Načeloma gre za teste, ki jih izvajamo na terenu ali v laboratoriju ter vključujejo različne nivoje intenzivnosti.
Testiranja zmogljivosti so namenjena:
- oceni trenutnega kondicijskega stanja
- prepoznavanju prednosti in slabosti športnika
- predpisovanju območij intenzivnosti in trajanja treninga
- načrtovanju treninga
- določanju napredka v zmogljivosti
- kot sredstvo preventive
Meritev največje porabe kisika (VO2max)
Kolesarstvo in tek na dolge proge sta vzdržljivostna športa, kjer se več kot 90% energije, potrebne za mišično delo, proizvede z oksidacijo maščob in ogljikovih hidratov. Sposobnost čim večjega sprejema in porabe kisika v delujoči mišici je zato izjemnega pomena. Vo2max izražen v mililitrih porabljenega kisika na kilogram telesne teže v minuti (ml/kg/min) velja za “zlati standard” meritev vzdržljivosti. Rekreativni športniki dosegajo vrednosti med 45 in 60 ml/kg/min, vrhunski pa do 100 ml/kg/min! Pri ženskah so te vrednosti za približno 20% nižje. Testiranje lahko poteka v laboratoriju ali na terenu, preiskovanec diha skozi posebno masko za analizo vdihanega in izdihanega zraka. Testiranje ponavadi traja 8-12 minut, zdrav in treniran posameznik pa v tem času doseže maksimalne vrednosti fizioloških parametrov.
Meritev laktatnega profila (laktatni, anaerobni “prag”)
Pri dolgotrajnih aerobnih aktivnostih le redko vadimo oz. tekmujemo pri najvišji aerobni intenzivnosti (Vo2max). Zelo pomembne so nižje, submaksimalne intenzivnosti, kjer športnik opravi največ vadbe. Praktičen način za lažje predpisovanje in izvedbo treningov je uporaba “območij treninga”. Načinov za določanje t.i. območij je več, zelo uporaben je stopenjski laktatni test. Športnik ga lahko opravlja v laboratoriju ali na terenu. Sestavljen je iz več ponovitev v trajanju 4-20 minut, kjer se intenzivnost stopnjuje. Iz meritev laktata nato določimo različne parametre, npr. laktatni prag, prag OBLA ipd. Vse to služi bolj natančnemu določanju območij treninga glede na fiziološki odziv telesa.
Terenski FTP test
Pri kolesarjih, ki trenirajo z merilcem moči je popularen terenski test za določanje “anaerobnega praga”. Potrebujete kolo, opremljeno z merilcem moči, senzor frekvence srca ter konstanten vzpon naklona 3-7% ter dolžine cca 5-8km. Po standardiziranem ogrevanju kolesar opravi 5 minuten maksimalni napor v klanec. Cilj je doseči največjo povprečno moč. Po približno 10 minutah kolesar opravi še z 20 minutnim vzponom, kjer prav tako skuša doseči svoj maksimum. Iz podatkov nato po Monod&Scherrerjevem modelu kritične moči izračunamo FTP (moč na “pragu”) ter določimo območja treninga glede na moč kolesarjenja in frekvenco srca.
Conconijev test
Test je v kolesarstvu zelo razširjen, saj razen enostavnega trenažerja, kolesa in merilnika frekvence srca, ne potrebujemo dodatne opreme. Zasnovan je na hipotezi, da se frekvenca srca pri enakomernem stopnjevanju obremenitve ne povečuje linearno. Tako naj bi opazili “točko preloma” krivulje, če na grafikon narišemo frekvenco srca v odvisnosti od hitrosti oz. moči. Ta test po mnenju strokovnjakov ni najbolj zanesljiv, po mojih izkušnjah pa so tako določene vrednosti “anaerobnega praga” in območij treninga lahko previsoke ter športnika približajo pretreniranosti!
Katerega izmed testov bomo izbrali je odvisno od naših izkušenj ter ciljev, ki smo si jih zadali. Potrebno je poudariti, da zgolj eno samo testiranje ne da dovolj informacij. Testirati moramo večkrat tekom trenažnega procesa, da zares izkoristimo podatke, ki jih na ta način dobimo. Priporočam, da športnik testiranje opravi v prehodnem obdobju, preden začne s strukturirano vadbo. Kasneje je smiselno testirati v začetku predtekmovalnega in tekmovalnega obdobja ter v času najvišje kondicijske pripravljenosti.
