Kolesarji in poškodbe. Zgodbe, ki jih ne slišimo radi.


Ta članek boste brali: 3 minut

Povod

Le redki profesionalni in amaterski kolesarji so imuni na poškodbe in s tem povezane tegobe; bolečine, izpad treninga, prekinitev ali celo konec kariere. Ne govorim o poškodbah, ki nastanejo pri padcih, temveč o drugi vrsti težav. Te so posledica dolgotrajnih obremenitev in preobremenitev, ki skupaj s kolesarjevo genetiko in gibalno zgodovino naposled pripeljejo do resnega problema.

Roglič in Van Der Poel

Primer? Pred kratkim so za našega šampiona Primoža Rogliča zapisali, da so njegove težave s hrbtom posledica premajhnih pozornosti pri rehabilitaciji in kondicijski pripravi. Še en izmed velikih, Mathieu Van Der Poel se je še v začetku sezone boril z dolgotrajnimi težavami v spodnjem delu hrbta. Izjava njegovega fizioterapevta? “Sedaj plačuje davek vseh treningov in različnih kolesarskih disciplin”. Diagnoza? Preobremenitev določenih mišic hrbta, ki so sčasoma povzročile preobremenjenost medvretenčne ploščice. Rešitev? Dolgotrajna rehabilitacija z vajami, praktično “od začetka”. Zakaj?

Slehernik

Gremo na sosedovega Janeza, ki ga boli hrbet. To je čudno, saj vendar je “fit” in letno kolesari tudi po 3000km in več. Tudi “star” ni, saj je v svojih poznih štiridesetih. Janez tako kot 75% ljudi po svetu občasno trpi za bolečinami v spodnjem delu hrbta. Gre torej za zelo pogoste probleme, ki prizadenejo tako aktivno kot neaktivno populacijo. Seveda je dobro, da smo aktivni in kolesarjenje ima odlične vplive na naše srčno-žilno zdravje, kar je predpogoj za dobro “kondicijo” kot nekateri imenujejo aerobno vzdržljivost. Nikakor pa kolesarjenje ni edina aktivnost, ki jo človeško telo (tako amaterja ko profesionalca) potrebuje! Tako Janez kot Roglič in Van Der Poel potrjujejo to tezo.

Izkušnja

Moja osebna zgodba. Kolesarim že več kot 20 let in seveda sem v tem času že doživel različne poškodbe, ki so vse bile posledice preobremenitev. Občasne težave z levim kolenom, občasne bolečine v spodnjem in zgornjem delu hrbta, vratu… Nič posebnega, znano vsem. Vzroki? Povečan obseg treninga, premalo dopolnilne vadbe, ki tudi ni bila optimalna, povečan stres. Kot rad pravim: “Naj EMŠO ne bo izgovor”! A vendarle, z leti ima naše telo malce drugačne potrebe, odzive na vadbo in druge strese. Velike življenjske spremembe kot so menjava službe, partnerja, ustvarjanje družine, rast podjetja…imajo na nas večji vpliv, kot bi si mislili!! In tudi name, zato sem po dveh epizodah bolečin v hrbtu obiskal strokovnega kolega, trenerja in manualnega terapevta. Izsledki so bili zanimivi; na videz odlična kondicija, solidna gibljivost…a ogromne pomanjkljivosti pri določenih mišicah. Kot, da bi mi del telesa “zaspal”. Ker izgovorov ne iščem rad, sem se lotil vadbe 🙂 in to drugače, kot sem bil vajen.

Kolesarjenje je čudovit šport, psihološko nas razvedri in napolni z novo energijo. A samo po sebi je monotono ponavljanje enih in istih gibov. Čeprav je težaški šport, je za telo zares en velik dolgčas. Posledica, kot sem jo opisal v prejšnjem odstavku, je skupna veliki večini “zagrizenih” kolesarjev. Določene mišice lahko “ugasnemo”, damo “možgane na pašo” in še vedno precej dobro treniramo leta in leta. Dokler seveda tako kot Van Der Poel ne pride vse skupaj za nami in potem je potrebno narediti “gladek rez” ter začeti malce drugače. 

Kako naprej?

In kakšen je ta “malce drugačen” začetek? Začne se s temeljito samoanalizo, nadaljuje z individualno obravnavo pri terapevtu. Ugotoviti je potrebno, kje v telesu so neskladja, kako se prenašajo iz sklepa v sklep in kaj v našem gibanju jih povzroča. Običajno hrbet ne boli zato, ker je z njim že v osnovi nekaj narobe (to je druga zgodba!!)…lahko pa imamo težavo z gležnjem, kolenom, kolkom…in to vpliva, da se bolečina razvije na drugem šibkem mestu, recimo v hrbtu, vratu…

Ko ugotovimo šibke točke, je potrebno pogledati gibalne vzorce. Po domače povedano; kako kolesar izvede določene gibe. Pri tem terapevt ocenjuje in testira kvaliteto giba, kako aktiviramo mišice, kakšno je naše ravnotežje, gibljivost… Sledijo korekcijske vaje, ki so skoraj vedno individualno pogojene. Koliko časa posameznik potrebuje, da na ta način nekaj doseže? Prvi učinki so vidni praktično takoj. Potem pa se začne bolj resno in dolgotrajno delo, ki je odvisno od stopnje težav. Zagotovo pa je mogoče v klasičnem 6-8 tedenskem obdobju že občutiti resno izboljšanje težav ter dvig sposobnosti tudi na kolesu!

Čisto konkretno!

Vse zapisano je osnova za razmišljanje o praktični rešitvi problema, s katerim se nas večina kolesarjev srečuje. Opisan proces je zahteven, najti je treba kredibilnega terapevta, se dogovoriti za termin, narediti kar nekaj obiskov, stroški so precej visoki… Zato je vzklila ideja o Fizio Bike Kampu, kjer celoten proces opravimo v dobrih dveh dneh. Temu bi lahko rekel “intenzivni program”, da se spraviš v red in dobiš pravo usmeritev za nadaljevanje lastne vadbe. Ni namreč smiselno, da stalno ponavljamo enak trening, pričakujemo pa drugačne rezultate; bodisi na kolesu ali v telovadnici.

Leave a comment