Švicarski Aigle (izg. aegl) je mirno predalpsko mesto, obdano z vinogradi in pogledi na štiritisočake. Na kolesarski zemljevid ga uvršča futuristična zgradba z velodromom, kjer domuje svetovni kolesarski center (WCC) s sedežem mednarodne kolesarske zveze (UCI). Kaj se tam pravzaprav dogaja in kakšni so občutki v “orlovem gnezdu” (aigle v francoskem jeziku pomeni orel, op.a.).
vir: www.zdfsport.de
Ko sem po dobrih desetih urah vožnje parkiral avtomobil pred veličastno zgradbo asimetričnih oblik, me je obšla nekakšna trema. To je torej “središče kolesarskega sveta”, sem si mislil ob sprehodu po dolgi vstopni rampi, ki se vije proti glavnemu vhodu v WCC. Na hodniku pred recepcijo je predstavljena nekakšna evolucija koles, od lesenih “poganjalcev” do najnovejših karbonskih “specialk”. Desno se odpira pogled v osrednji prostor; s tribunami obdan 200 metrski lesen velodrom, čigar naklon v ovinku dosega spoštljivih 45˚. Ozračje je živahno; približno 30 kolesarjev se podi po tej ovalni progi, se izmenjuje v vodstvu in kljub resnim obrazom nekako slutim, da se zabavajo! To niso profesionalci, pač pa člani lokalnega društva, ki so prišli na popoldansko rekreacijo. 2-3x tedensko prihajajo kolesarit na velodrom, kolesa si večinoma izposodijo kar v centru in kljub precej visoki ceni sezonske karte je obisk izjemen.
Kmalu najdem udeležence trening kampa, na katerem sodelujem kot pomočnik trenerja. Gre za parakolesarje, torej osebe z različnimi oblikami invalidnosti, ki veljajo v svojem športu za vrhunske. V Švico so prišli, ker se želijo izpopolniti v vožnji na dirkališču (velodromu) in marca 2016 uspešno nastopiti na svetovnem prvenstvu. Mnogi izmed njih imajo tudi zelo visoke cilje ter realne možnosti za stopničke na olimpijskih igrah v Riu prihodnje leto. Izjemno motivirana skupina in odlična priložnost za izmenjavo znanja in izkušenj!
V centru so poleg nas nastanjeni tudi številni kolesarji drugih disciplin; bmx, ciklokros, dirkališče, MTB, cesta… To so mladi fantje in dekleta, ki so jih nacionalne kolesarske zveze poslale na več mesečne trening kampe v WCC, kjer zanje skrbijo vrhunski trenerji, poleg tega pa imajo na voljo izjemno infrastrukturo ter opremo za treninge. Poleg centra je namreč zgrajena posebna proga za BMX, prav tako ne manjka možnosti za cestno kolesarjenje – od ravninskih predelov do izjemno strmih in dolgih klancev. Vsem trenirancem WCC je na voljo do potankosti opremljena delavnica s kolesarskim serviserjem, fitnes z vso potrebno opremo ter popolna strokovna podpora. Večinoma trenirajo 2x-3x dnevno, dan pričnejo z zajtrkom ob 6:45 ter zaključijo z večerjo ob 18:00. In tako iz dneva v dan. V centru se naučijo, kaj pomeni biti vrhunski kolesar…
Naši dnevi so minevali v podobni rutini. Na dirkališču smo trenirali sprint, zasledovanje, ekipno zasledovanje in ekipni sprint. Vožnje na cesti so večinoma služile sprostitvi po napornih treningih na dirkališču. V fitnesu so se kolesarji seznanili s treningom moči, ki je primeren za kolesarje, ves vmesni čas pa smo jim bili trenerji na voljo za najrazličnejša vprašanja in nasvete.
Moram priznati, da je 10 dni v WCC minilo kot bi trenil in že sem užival v 12 urni vožnji proti domu. Izkušnja je bila izjemno koristna, zato se bom na sedež UCI rad vračal. Prihodnje leto se nam obeta tudi cestni trening kamp, ki se ga bodo udeležili tudi naši parakolesarji. Orlovo gnezdo le ni tako strašno, kot se na prvi pogled zdi in tudi vsi zaposleni so le ljudje. Tudi Ivan Basso, ki se je isti čas mudil na izobraževanju za športne direktorje. Na lastne oči sem videl, da je jedel meso in solato…
