Danes sem se z veseljem in velikimi pričakovanji udeležil mednarodne okrogle mize z naslovom “Za večjo varnost kolesarjev v Sloveniji”. Okrogla miza je v organizaciji Agencije za varnost prometa in Slovensko – Švedskega društva potekala pod okriljem Državnega zbora Republike Slovenije. Okrogle mize se je udeležilo okoli 120 strokovnjakov iz več držav, tema pa kot že rečeno – kako povečati varnost kolesarjev na naših cestah?
Za začetek – čaka nas veliko dela. Tako kolesarje, kot šoferje, snovalce cest ter kolesarskih stez in seveda -politike. Kako resno k zadevi pristopamo v Sloveniji, je bilo dobro razvidno že iz energije, ki jo je (ne)izžarevala večina slovenskih govornikov. Morda to ne bi bilo tako očitno, a predstavitve strokovnjakov iz Nizozemske in Švedske so žal ponudile že skoraj neprijetno primerjavo. Da, potreben je elan, volja, želja po spremembi. Sicer je vse skupaj le krmarjenje od projekta do projekta (mandata?) brez skupne vizije, strategije in ciljev. Najlažje je iskati nepravilnosti v zakonih, ki onemogočajo skorajda katerikoli korak na poti do kolesarjem bolj prijaznega okolja.
Naj ne bom preveč kritičen, vendarle smo v Sloveniji veliko že dosegli in smo na pravi poti. Tako pritrjujejo tudi strokovnjaki s tujine, po zanimivem “Copenhagenize” indeksu, ki meri primernost velikih mest za kolesarstvo, smo celo najhitreje razvijajoča država na področju kolesarjem prijazne infrastrukture.
Problem varnosti kolesarjev je seveda večplasten. Poznamo namreč več vrst kolesarjenja in vsaka od njih ima svoje specifike, ki jo delajo nevarno. Na konferenci smo se pogovarjali skoraj izključno o kolesarjenju v mestu, o uporabi kolesa v vsakdanjem življenju – kot sredstvo mobilnosti. Na tem področju sem glede na slišano tudi sam spremenil svoje razmišljanje. Strinjam se lahko, da je za dolgoročni razvoj, povečanje uporabe kolesa, nujna odlično zasnovana infrastruktura. Torej kolesarske poti ki so predvsem varne, to ne pomeni, da ustrezajo kakšnim zakonskim določilom ali predpisom… na njih se morajo kolesarji počutiti varno! To je bistvo in edini način, da bodo kolesarji tudi dejansko uporabljali takšne steze. Kot vemo, so primeri iz prakse vse prej kot vabljivi, zato (se) vozimo po nasprotni smeri, po pločniku, po cesti…samo tam ne, kjer je nekdo narisal črto na pločnik širine 0.5m ter narisal znak kolesarja.
Problem sobivanja kolesarjev z motornimi vozili so pred desetletji občutili tudi Nizozemci. Veste, oni trumoma ne kolesarijo od zmeraj! In kaj je bil eden prvih korakov do upoštevanja kolesarja kot šibkejšega udeleženca v prometu? Nizozemski cestni zakon pravi, da je v nesreči kolesarja in avtomobila/motorja/kamiona/avtobusa, vedno krivo motorno vozilo. Zelo hitro so zabeležili spremembo v stanju na cestah. Prvi je pešec. Potem kolesar. Šele zatem vsa motorna vozila. Sprememba zakona je pomenila spremembo navad, kulture, povečala je strpnost – verjetno največja težava na naših cestah dan danes je ravno nestrpnost! Razmislimo!
Zakaj je pomembno, da imamo infrastrukturo urejeno, da se ljudje ne bojijo kolesariti in na kolesu preživijo več časa? Odgovor je spet širok, ampak prinaša samo pozitivne koristi. Za začetek – dokazano je, da so kolesarji bolj zadovoljni ljudje od nekolesarjev. Dokazano je, da vsakodnevna uporaba kolesa izboljšuje zdravje, tako telesno kot duševno. Dokazano je, da na ta način delamo okolje čistejše. Krog se začne vrteti, ko dosežemo neko kritično maso, ko kar naenkrat več in več ljudi kolesari. Potem imamo primer Nizozemske, države, ki je v kolesarskem pogledu svetovna prvakinja. Pri njih se že skoraj 70% vsakodnevnih poti v mestih opravi s kolesi. Kar 30% ljudi kolesari tudi daljše razdalje in le redko uporablja avtomobile. Podobno Danci, Švedi. Države, ki imajo v primerjavi z nami zares grozljivo vreme, beležijo največjo uporabo kolesa. Si lahko predstavljate?
Varnost kolesarjev na cestah je zelo pomembna problematika, zato je nujno, da si o njej ustvarimo mnenje in ga zagovarjamo. Ignoranca je največji sovražnik varnosti na naših cestah!
