Glede na nekatere znanstvene raziskave, imajo lahko (ultra) vzdržljivostni treningi in tekmovanja negativne vplive na zdravje-natančneje na srce in ožilje. V krvi kolesarjev in tekačev so namreč zaznali povečane koncentracije nekaterih hormonov, ki lahko spremljajo bolezni srca. Pa je res tako, kot kaže na prvi pogled?
Vir: www.discoveryuk.com
Splošni konsenz javnosti, da je gibalnošportna dejavnost zdrava, vsaj po mojih izkušnjah še drži. Že nekaj let pa sledim debati, ki pod vprašaj postavlja nekoliko bolj resno ukvarjanje z vzdržljivostnimi športi. Tako pri profesionalnih kolesarjih (Corsetti idr., 2012), kot pri rekreativnih tekmovalcih v adventure race-u (Mattsson idr., 2010) so pri dolgotrajnih tekmovanjih zaznali povečane koncentracije NT-proBNP (možganski natriuretični peptid – kazalec srčnega popuščanja).
Pred kratkim je na nekem predavanju o prehrani predavatelj na dan “privlekel” študijo o povečani kalcinaciji arterij pri maratonskih tekačih (Mohlenkamp idr., 2008). Povedano na kratko; v študiji je sodelovalo kar 108 maratonskih tekačev, moških, starih okoli 50 let. Zanimivo je, da je bilo njihovo stanje ožilja (zamašenost žil) enako ali celo slabše kot pri vrstnikih, ki se s športom sploh ne ukvarjajo.
To sta samo dva primera enostranske obravnave problematike, pri katerih lahko nepozoren bralec hitro zaključi, da je vzdržljivostni trening v resnici škodljiv! Vse navedene študije pa so imele precej pomanjkljivosti, zato teh ugotovitev nikakor ne moremo (in smemo!) posplošiti na celotno populacijo rekreativnih športnikov!
Na drugi strani so raziskovalci med drugim ugotovili, da ultra-vzdržljivostni športi nimajo negativnega vpliva na prožnost ožilja (Radtke idr., 2014), da lahko celo osebe s prirojenimi srčnimi okvarami nemoteno trenirajo in nastopajo na (ultra) vzdržljivostnih tekmovanjih (Wilson idr., 2014) ter da je hormonski (NT-proBNP) odziv telesa verjetno le del adaptacije na vadbo in ne znanilec srčne okvare (George idr., 2012).
Vsekakor gre za področje, kjer bosta morala medicina in športna znanost še veliko pojasniti in raziskovati z roko v roki. Vedno več ljudi se namreč ukvarja z ultramaratonskimi vzdržljivostnimi tekmovanji. Tveganja, ki jih tovrstna aktivnost predstavlja za posameznika pa ne more natančno opredeliti nobena študija. Potreben je individualen diagnostični pristop, še posebej, če vas je “ultramaratonstvo” navdušilo v srednjih letih…
Viri:
- Corsetti, R., Lombardi, G., Barassi, A., Lanteri, P., Colombini, A., D’Eril, G. M., & Banfi, G. (2012). Cardiac indexes, cardiac damage biomarkers and energy expenditure in professional cyclists during the Giro d’Italia 3-weeks stage race. Biochemia medica, 22(2), 237–246.
- George, K., Whyte, G. P., Green, D. J., Oxborough, D., Shave, R. E., Gaze, D., & Somauroo, J. (2012). The endurance athletes heart: acute stress and chronic adaptation. British Journal of Sports Medicine, 46(Suppl_1), i29–i36. doi:10.1136/bjsports-2012-091141
- Mattsson, C. M. (2010). Extreme values of cardiac peptide NT-proBNP after ultra-endurance exercise in healthy athletes. V Book of Abstracts of the 15th Annual Congress of the European College of Sport Science – 23-26 June 2010 Antalya – Turkey. : Sport Science: Where the cultures meet (str s. 35–36).
- Mohlenkamp, S., Lehmann, N., Breuckmann, F., Brocker-Preuss, M., Nassenstein, K., Halle, M., … on behalf of the Marathon Study Investigators and the Heinz Nixdorf Recall Study Investigators. (2008). Running: the risk of coronary events : Prevalence and prognostic relevance of coronary atherosclerosis in marathon runners. European Heart Journal, 29(15), 1903–1910. doi:10.1093/eurheartj/ehn163
- Radtke, T., Schmidt-Trucksäss, A., Brugger, N., Schäfer, D., Saner, H., & Wilhelm, M. (2014). Ultra-endurance sports have no negative impact on indices of arterial stiffness. European Journal of Applied Physiology, 114(1), 49–57. doi:10.1007/s00421-013-2753-1
- Wilson, M. G., Chandra, N., Papadakis, M., O’Hanlon, R., Prasad, S. K., & Sharma, S. (2011). Hypertrophic cardiomyopathy and ultra-endurance running-two incompatible entities. J Cardiovasc Magn Reson, 13, 77.
