Ko sem pred dnevi za portal Prijavim.se pisal članek o ciklokrosu*, ki je odlična priložnost za podaljšanje tekmovalne sezone čez zimo, sem se zopet dotaknil temeljnega vprašanja – zakaj treniramo? Menim, da tako poklicni kot rekreativni športnik večkrat nima jasnega odgovora, kar običajno pomeni, da nima dolgoročnega načrta svoje “kariere”. Zakaj toliko pišem o izbiri ciljev in kakšno zvezo ima vse skupaj s ciklokrosom?
Kot trener se srečujem z različnimi profili športno aktivnih posameznikov; od tistih, ki jim šport pomeni življenje in preživetje, do onih, ki se le s težavo pripravijo do redne vadbe. Obojim na začetku zastavim enako vprašanje: “Kaj pa želite doseči?” Pogovor nato običajno teče o koledarju tekmovanj ali o kakšnem osebnem izzivu, ki si ga stranka želi premagati v bližnji prihodnosti. Seveda so želje najrazličnejše, tokrat se bom osredotočil na specifično željo mnogih amaterskih športnikov – odličen nastop na množici tekmovanj v prihajajoči sezoni. Še bolj natančno, navedel bom nekaj razlogov, zakaj prizadevanja niso vedno uspešna.
Izobilje izbire
Slovenska scena “rekreativnih tekmovanj” se burno razvija. Zgolj koledar Kolesarske zveze Slovenija za amaterje obsega preko 30 tekmovanj v cestnih disciplinah. Tukaj niso vključeni lokalni maratoni in druge prireditve. Sedaj dodajmo še tekmovanja v gorskem kolesarjenju ter ciklokrosu in letni koledar je do zadnjega kotička posejan z dirkami. Če poleg kolesarskih radi obiskujete še tekaške prireditve, imate verjetno če več kot 2x toliko možnosti. Ponudba je verjetno odgovor na povpraševanje. Problemi se pojavijo, kadar enostavno želimo preveč. Domala utopično je pričakovati, da bomo tekmovali celo leto in vedno dosegali izjemne rezultate.
Specializacija in ciklizacija
Finski tekač Paavo Nurmi je svojevrsten rekorder olimpijskih iger moderne dobe; leta 1924 je na poletni olipijadi v Parizu namreč osvojil kar 5 zlatih kolajn v teku na 1500m, 5000m, štafeti 3000m, v individualnem ter ekipnem krosu. Zelo verjetno je, da takega dosežka ne bo mogoče ponoviti, razlog pa je v specializaciji športnikov. Velja namreč naslednje; bolj kot je trening usmerjen v določeno disciplino, večja bo zmogljivost na takem tekmovanju. Usmerjen oz. specializiran trening vključuje tudi letni načrt (ciklizacijo), kjer so tekmovanja premišljeno izbrana – cilj je le na nekaterih tekmovanjih nastopiti zares vrhunsko. To izvira iz dejstva, da športnik ne more ohranjati vrhunca zmogljivosti poljubno dolgo. Primer: amaterski kolesar bo zelo težko konstantno tekmoval med aprilom in septembrom, ko so tekmovanja skoraj vsak vikend. Določiti bo moral svoje prioritete ter načrtovati tudi počitek med sezono. Drugi razlog za specializacijo in premišljeno ciklizacijo je vedno večja konkurenca, kar velja tudi v športu amaterjev.
Rekreacija
Popolno nasprotje specializiranem športnem treningu naj bi predstavljala rekreacija. V vrhunskem športu je vse podrejeno najboljšemu nastopu na takmovanju in zmagovanju, v rekreaciji pa iščemo predvsem sprostitev ter ohranjanje in izboljšanje zdravja. Tekmovanje in z njim povezan rezultat naj ne bi bil v prvem planu rekreativnega športnika.
Specializirana rekreacija?
V realnosti je zelo težko povleči ločnice med posameznimi segmenti športa. Dejstvo je, da množica posameznikov uživa v tekmovanjih in se jih udeležuje tako zaradi sodelovanja kot zmagovanja. Samo poglejte naraščajoč trend udeležencev Maratona Franja ali Ljubljanskega maratona. Menim, da s tem ni popolnoma nič narobe, potrebno je le ohraniti realna pričakovanja do svojega telesa, ki pri rekreativcu/amaterju prenaša še marsikatere druge nešportne napore.
Priložnost in prekletstvo zimskih lig
Jesensko zimski čas je že skoraj tradicionalno povezan z začetkom periodičnih rekreativnih tekmovanj (zimski cikloros je eno od njih). Tako lahko vsak vikend tečete in kolesarite v naravi, kar je odlična priložnost za sprostitev in druženje, mar ne? V resnici večina udeležencev teden za tednom izboljšuje svoj prejšnji rezultat, vse skupaj pa velja za odličen trening pred prihajajočo kolesarsko/tekaško sezono. Kdor je vsaj ošvrknil osnovna načela športne vadbe, se bo verjetno strinjal, da gre za precej radikalen pristop, ki bo zagotovo prinesel rezultate. Vprašanje je le, koliko časa bosta navdušenje in “forma” zdržala.
Še to – naj vas ne zavede, če se katerega od “vaških” tekmovanj udeleži tudi kak profesionalni športnik. Zanj tak napor zares predstavlja le trening, saj je daleč od njegove tekmovalne zmogljivosti. Za “ostale smrtnike” pa tekmovanja na različnih zimskih ligah predstavljajo nezanemarljiv napor!
* ciklokros je kolesarska disciplina, kjer tekmovalci vozijo po terenski krožni progi približno 1 uro. Progo otežijo različne ovire; blato, korenine, pesek, umetne pregrade,… tekmovalci pa s kolesom čez ramo pogosto tečejo preko njih. Gre za eno izmed najbolj zahtevnih disciplin, kjer so uspešni najbolj atletski in vsestransko pripravljeni kolesarji.
A pri ciklokrosu je kolo vedno kot specialka, le da ima bolj kompaktne gume?
Marko pozdravljen!
Kolesa so podobna, a ne enaka cestnim. Razlike so v okvirju in vilici, ki dopuščata uporabo širših gum, zavore so drugačne, prav tako se razlikujejo prenos. Ciklokros kolesa imajo načeloma lažje prenose. Uveljavlja se tudi samo en zobnik spredaj.