V prvem delu analize zmagovalnega nastopa Mateja Kravosa na Maratonu Franja 2017 sem opisal taktični potek dirke ter natančneje analiziral začetek pobega sedmih kolesarjev do vrhniškega klanca. Tokrat si oglejmo osrednji del dirke, kjer je skupina prednost povečevala ter dosegla vrh vzpona na Kladje. Bi se na tej dirki čelo orosilo celo “legendarnemu” Lanceu Armstrongu?
4.) Beg skupine do spusta z Godoviča
Skupina je složno sodelovala in na zahtevnem terenu proti Godoviču dosegla visoko povprečno hitrosti 43.3km/h. Menjave so potekale gladko, brez velikih sprememb ritma, kar kaže tudi relativno nizek faktor variabilnosti (VI): 1.02. Intenzivnost je bila enaka kot v prvem delu bega do vrhniškega klanca; povprečna moč 337W oz. 4.2 W/kg.
5.) Spust v Idrijo
Poleg odlične kondicijske in taktične pripravljenosti je na tem odseku v ospredju tehnično obvladovanje kolesa na spustu. Povprečna hitrost 54.7 km/h in največja hitrost 66.6km/h na tehnično zahtevnih ovinkih govorita sami zase.
6.) Priprava na odločilni vzpon
Skupina si je v naslednjih 30 minutah “oddahnila”, povprečna hitrost je padla na 44.3km/h, Matej pa je pedala vrtel “le” s 304W oz. 3.8W/kg. Trasa se na tem odseku nekoliko spušča, kar omogoča nekaj “počitka” pred začetkom vzpona na Kladje.
7.) Vzpon na Kladje
Matej je za vzpon na Kladje porabil 19min 36s ter se vzpenjal z vertikalno hitrostjo (s kratico “VAM“) 1.326 metrov na uro. Povprečna hitrost je bila na tem vzponu s povprečnim naklonom 7.8% 18km/h, pedala pa je obračal s povprečno močjo 421W (5.26W/kg) in kadenco 82 obratov na minuto. Intenzivnost je blizu anaerobnega praga (oz. FTP) in je višja kot med vzpenjanjem čez vrhniški klanec. Mateju je na tem vzponu nekaj konkurentov ušlo naprej, a je za medije povedal, da je vozil v lastnem tempu (verjetno takem, da na vrhu še ni čutil pretirane utrujenosti).
Vzpon na Kladje daje v kontekstu fiziologije potrditev Matejeve odlične aerobne sposobnosti; za vzpenjanje s takšno intenzivnostjo potrebuje telo približno 5.3 L kisika vsako minuto. Podatek lahko primerjamo z rezultati večletne študije Lanca Armstronga (Coyle, 2005), 7x zmagovalca Dirke po Franciji, ki je zaradi kršitve antidopinških določil sicer kasneje ostal brez teh lovorik. Armstrong je v začetku sezone 1999 (ko je prvič zmagal Tour), pri porabi kisika 5 L/min, obračal dobrih 400W. Takrat je njegova največja poraba kisika znašala 5.7 L/min pri telesni masi 79.7kg. Jasno, vedeti je potrebno, da se je Armstrongova pripravljenost do začetka Toura precej izboljšala, Matej pa je trenutno blizu najboljše forme.
Zanimivi podatki ki pričajo, da bi tudi (ne)slavni Lance (v jesenski formi) potočil kakšno kapljo znoja na letošnji Franji. Za dirkanje na tem nivoju je potrebno veliko več kot le “občasna rekreacija”, “zabava s podobno mislečimi prijatelji”, “uživanje na kolesu” ipd. Romantično je sicer verjeti, da so nekateri pač “talenti” in lahko tudi brez treninga praktično z lahkoto zmagujejo povsod, kjer se pojavijo. Realnost je bolj kruta in niti vrhunski telent vam brez stotin ur treninga ne bo omogočil, da se s prvimi pripeljete na Kladje. Drugo vprašanje je, ali gre tukaj še za amaterski oz. rekreativni šport. O tem sem nekoč že pisal in še bom.
Razplet dirke nas čaka v 3. delu prispevka, ko se je zgodil taktični preobrat. Sledila bo še diskusija in povzetek na temo: “kaj je potrebno za zmago na Franji”.
Hvala za obisk in vabljeni k branju zadnjega dela čez nekaj dni!
Vir študije o Lanceu Armstrongu (študija je bila kasneje sicer večkrat znanstveno postavljena na kocko, zaradi sistemskih kršitev protidopinških določil preiskovanca):
Zanimiva študija… Kako pa je bila merjena moč?
Lado, pomislek oz. pripomba na mestu! Tega se dotaknem v 3. delu članka.