Kako zmagati Franjo? 3. del analize zmagovalnega nastopa Mateja Kravosa 2

Po prvem in drugem delu analize napetega dogajanja na letošnji Franji, nam ostaja veliki finale. Ubežna skupina, ki se je izoblikovala že na Brezovici se jedo začetka vzpona na Kladje dodobra oklestila. Tam je Mateju Kravosu lahko sledil le še Primož Porenta, ki je do vrha prikolesaril okoli 40″ prednosti. Prvi zasledovalci so do vrha Kladij pridelali dobro minuto zaostanka.

8.) Lov na ubežnika ter zadnji napad

Že kmalu po začetku spusta je Matej silovito pospešil.  Verjetno je ta trenutek v trajanju cca 50 sekund, ko je razvil hitrost preko 63km/h z močjo 1.004W botroval k uspešnem priključku Porenti, ki je med vzpenjanjem pridelal relativno nepomembno prednost štiridesetih sekund.

9.) Samostojni pobeg do cilja v Ljubljani

Matej ni le priključil ampak tudi nadaljeval mimo Porente in sicer z intenzivnostjo, ki je podobna prvemu delu bega ubežne skupine od Brezovice do Vrhnike; normalizirana moč 333W (4.1W/kg), povprečna hitrost 41.1km/h in kadenca 90 obratov na minuto. Odlična, konstantna vožnja (VI le 1.02) v trajanju 1h 25min in območju intenzivnosti III na tej točki v dirki ni mačji kašelj in je zagotovo zahtevala ogromen psiho-fizični napor. Matej je v tem samostojnem begu opravil 1.664 kJ (kilo-džuli) dela, kar je energijsko ekvivalentno cca 1.700 kCal. Zagotovo mu je k uspehu pripomogla tudi prehranska strategija, saj je kot vem pristaš nekoliko ekstremne diete z omejevanjem ogljikovih hidratov (poznani kot “low-carb”). Mogoče je, da je prehranski pristop pripomogel k povečanju energijske učinkovitosti – telo pri taki intenzivnosti porablja več maščob in manj ogljikovih hidratov. Posledica je kasnejša utrujenost.

10.) Taktična pomoč ekipe

Čeprav iz suhoparnih podatkov direktno ne vidimo taktičnega razpleta v ozadju, lahko z njihovo pomočjo logično sklepamo. Matejeva povprečna hitrost v begu je bila dobrih 40km/h. Ker je vozil samostojno, si ni mogel pomagati z zavetrjem sotekmovalcev in je bil ob enakem naporu bistveno počasnejši. Primerjamo lahko začetni beg z Vrhnike, kjer je skupina osmih vozila več kot 50km/h, pri tem pa je bila povprečna moč kolesarjev skoraj enaka. Prispevek zavetrja je očiten. Kar je bolj zanimivo je to, da zasledovalna skupina več kot 20 kolesarjev ni bila sposobna nadoknaditi nekaj minut prednosti, čeprav so za to imeli na voljo več kot 60km ter uro in pol časa.

Odgovor je na dlani; zasledovalci niso kolesarili složno! Sicer ne vem, kateri kolesarji so bili v zasledovalni skupini in kakšen je bil potek dirke (lahko bi preučili vmesne rezultate ampak v resnici ni tako pomembno), skoraj zagotovo so bili v njej zelo dobro trenirani člani ekipe, za katero dirka tudi Matej. Sklepam, da so njegovi timski kolegi preprečili organizacijo uspešnega lova; slednje je mogoče z različnimi taktičnimi manevri, ki jih izkušeni cestni kolesarji zelo dobro poznajo ( 🙂 ). S tem seveda ni nič narobe; gre za TAKTIKO, ki je sestavni del tega športa in potrjuje pravilo, da je cestno kolesarstvo ekipni šport!

Če povzamem analizo dirke v teh 10 točkah, je za zmago na Franji potrebno več sposobnosti;

• kondicijsko mora kolesar biti sposoben razviti visoko absolutno in relativno moč kolesarjenja; predpogoj je visoka aerobna pripravljenost, ki jo dobro orišeta največja poraba kisika (VO2max) ter visoka moč na anaerobnem pragu t.j. največja moč za trajanje med 20 in 60 minut. Kolesar mora biti ekonomičen, da bo v mišicah prihranil dovolj glikogena za zaključek dirke. Ob odlični aerobni pripravljenosti je potrebna tudi anaerobna oz. šprinterska zmogljivost. Le tako lahko zdržimo množico pospeševanj v ključnih delih dirke, brez, da bi se utrudili.
• potrebna je odlična tehnična podkovanost; vožnja v strnjeni skupini pri visokih hitrostih, na zahtevnih spusti, učinkovito menjavanje in izkoriščanje zavetrja
• potrebna je primerna psihološka pripravljenost
• o zmagi ob izpolnjenih prvih treh točkah odloča taktično znanje ter podpora sotekmovalcev/ekipe – TAKTIKA!

Prepričan sem, da brez izpolnjenih štirih točk ni mogoče zmagati dirke, kot je Franja. Vsaj ne danes, ko je amatersko kolesarstvo na zelo visokem nivoju in prihaja vse bolj do izraza tudi ekipna taktika. Dosti kolesarjev je kondicijsko odlično pripravljenih; ti bodo lahko blesteli na vzponih, v kronometrih,… Nekateri so tudi tehnično izvrstni; slednji imajo možnosti v cestnih dirkah, kjer ni prisotnih večjih pol-profesionalnih ekip. Na velikih tekmovanjih (tipa Franja, dirke UWCT toura ipd.) pa je skoraj nujno potrebno sodelovanje celotne ekipe.

Slednje seveda odpira popolnoma novo debato, ki je preobširna in posega na območje filozofije športa; kaj je amatersko kolesarstvo, rekreativno kolesarstvo? Zgoraj naštete prvine so namreč vse lastnost profesionalnega kolesarstva, znano pa je, da se ločnice med amaterstvom in profesionalizmom na vseh področjih športa močno brišejo.

Ker je serija člankov požela zelo veliko zanimanje bralcev, bom v dodatnem članku čez nekaj dni opisal še;

• kako je Matej Kravos lahko dosegel takšen nivo pripravljenosti in kaj preostane nam “navadnim smrtnikom”?
• Ali lahko zares zaupamo podatkom, ki smo jih analizirali?
• Kako zanesljivo je na podlagi podatkov iz powermetra sklepati o fiziološki pripravljenosti kolesarja?

Hvala za branje in do naslednjič varno kolesarite!

Zahvaljujem se Mateju Kravosu za javno deljenje podatkov z dirke ter podporo pri pripravi vseh treh delov članka. 
Čeprav z Matejem nisva nikdar strokovno sodelovala se že več let osebno poznava; njegovi motivaciji in predanosti 
kolesarstvu parirajo le redki, ob tem pa ohranja preprosto, racionalno razmišljanje. Še enkrat mu čestitam za 
odlične nastope na Franji in širše ter želim veliko uspeha v borbi za naslov amaterskega svetovnega prvaka letos 
v Franciji!