So zmagovalci rojeni ali narejeni ? 1

Večno vprašanje je, ali so zmagovalci že rojeni ali kasneje “narejeni” v procesu treninga. Je torej mogoče, da kdorkoli postane državni, svetovni, olimpijski prvak, če se za to le dovolj potrudi? Mnogi to želijo verjeti. Obstajajo celo teorije, de je v 10.000 urah resne vadbe mogoče doseči vrhunski nivo v kateremkoli športu. Toda dokazi govorijo drugače in vsi nimamo enakih možnosti za uspeh, tudi, če bi vsem zagotovili enake pogoje za trening in bi se enako trudili. Ljudje smo različni – zato se na vadbo ne odzivamo enako!

Ker je to težko razumeti, so vedno prisotne polemike o tem ali onem posamezniku, ekipi,…ki je za razred boljša od ostalih. Kako je to mogoče? Naj se osredotočim na dejavnike uspeha v vzdržljivostnih športih.

Razlike v aerobni zmogljivosti med različnimi skupinami oseb. Vrhunski športniki imajo skoraj 2x višjo zmogljivost kot povprečne aktivne osebe.

Zmogljivost, VO2max in anaerobni prag

Vzdržljivostni športi, kot so kolesarjenje, tek, plavanje, tek na smučeh ipd. zahtevajo odlično aerobno sposobnost. Pri teh športih je fiziologija posameznika največkrat glavni omejitveni dejavnik (spretnost in taktika sta sekundarni). Največjo aerobno zmogljivost posameznika opišemo z največjo izmerjeno porabo kisika (VO2max). Večji kot je VO2max, večja je hitrost teka, kolesarjenja,…v trajanju napora med 5 in 15 minut. Kaj pa pri daljših naporih? Takrat je pomemben dejavnik, kakšen delež VO2max smo sposobni ohranjati. Tako imenovani  “anaerobni prag”, ima različne definicije, najlažje pa si je predstavljati, da je to tista intenzivnost, ki jo lahko ohranjamo 1 uro.

Eno brez drugega torej ne gre – relativno visok VO2max je potreben pogoj za visoko zmogljivost na anaerobnem pragu in posledično visoko zmogljivost vzdržljivostnega športnika.

Kaj je mogoče doseči s treningom?

Obstaja zelo znana študija, kjer so proučevali vpliv vzdržljivostnega treninga ter genetike (dednosti) na izboljšanje VO2max (Bouchard idr., 1999). Sodelovalo je kar 481 netreniranih posameznikov iz 98 družin (starši + otroci). Preden so začeli z 20 tedenskih vadbenim programom, so jim izmerili VO2max s stopenjskim obremenilnim testom na kolesarskem ergometru. Po 20 tednih kolesarske vadbe so testiranje ponovili in prišli do zanimivega odkritja – aerobna sposobnost je približno 40-50% odvisna od genetike. Prav tako je dedna in med posamezniki zelo različna odzivnost na vadbo – obseg napredka! Tisti neodzivni so VO2max izboljšali za manj kot 200 ml/min, odzivni pa celo za 1000 ml/min! Slednje je ogromen napredek celo za neaktivne osebe.

Povzetek napredka v VO2max med udeleženci FAMILY HERITAGE študije (Bouchard idr., 1999). Opazimo lahko standardno zvonasto razporeditev podatkov – največ udelžencev študije je napredovalo za 200-600ml/min. Redki so napredovali za 1000ml/min. Slednji so verjetno “nadarjenji” za vdzržljivostne športe.

Ali lahko napovemo, kdo bo prvak?

Uspeh na tekmovanjih je težko napovedovati, ker za športni rezultat ni dovolj le odlična fiziološka predispozicija. Vsekakor pa je mogoče ugotoviti, kateri posameznik je bolj ali manj “nadarjen” za vzdržljivostne športe. Na kratko povedano je to oseba, ki ima že v netreniranem stanju visok VO2max in ki po relativno kratkem obdobju treninga doseže velik napredek v aerobni zmogljivosti. Vkolikor ima tak posameznik ekonomske, socialne in druge pogoje, da se vključi v strokoven in sistematično voden trening, ima v nekaj letih možnost doseči svoj “genetski limit”. Kje točno leži ta magična meja je trenutno nemogoče napovedati.

Ostane nam le, da se po najboljših močeh lotimo treninga!

Viri: