Vzpon na Mangart – analiza podatkov merilca moči 1

Merilci moči so prisotni na kolesarski sceni že dolgo, šele v zadnjem času pa se o njih zelo veliko govori in piše – postali so namreč cenovno dostopni najširšemu krogu amaterskih kolesarjev. O prednostih treninga z merilcem moči sem že pisal, tokrat pa si poglejmo, kakšne podatke v praksi dobimo s pomočjo merilca moči in kako si z njimi lahko pomagamo – med tekmo in po njej.

Vzpon na Mangart 2014 je potekal v idealnih pogojih – primernih temperaturah in vlažnosti zraka. Dva podobno pripravljena kolesarja sta se znašla na štartu, vsak s svojim merilcem moči (PowerTap). Poglejmo kako sta se lotila izziva mangartske strmine.

Prvi kolesar je začel silovito (moč prikazuje rožnata krivulja). Držal je kontakt s prvo skupino in pozabil na številke, ki jih prikazuje zaslon na krmilu. Frekvenca srca je že na začetku dirke dosegla najvišje vrednosti. Kolesar je začetni naval adrenalina in vznemirjenja kasneje plačal – kot opazimo se je moč asimptotično zmanjševala in naposled ( v drugi polovici tekme) dosegla povprečje nekoliko pod anaerobnim pragom. Tudi frekvenca srca je postopoma upadala, kar kaže na prehiter začetek.

Kljub temu, da je indeks variabilnosti moči (VI) 1.01 – to pomeni, da je bil napor dobro tempiran – je realna slika drugačna. Vkolikor bi kolesar tekmovanje začel bolj umirjeno, bi verjetno dosegel višjo povprečno hitrost vzpenjanja (VAM). Resda v prvem delu tekmovalec ni upošteval podatkov iz merilca moči – zato pa je v drugem delu tekmovanja pozorno spremljal moč kolesarjenja, kar ga je motiviralo, da ni še dodatno popustil.

Drugi kolesar je začel previdno. Vzpona ni poznal, tudi ogrevanje pred začetkom tekme ni bilo optimalno. Že od samega starta je kontroliral intenzivnost z merilcem moči ter pazil, da ne zahaja pogosto in za daljši čas nad anaerobni prag. Zaradi tega mu je prva skupina kolesarjev ušla za cca 200m. V drugem delu vzpona se je dobro počutil in kolesaril z nekoliko višjo močjo ter težjimi prenosi. Odločitev o mirnem začetku tekmovanja se je obrestovala – do cilja je le še prehiteval ostale kolesarje, ki so se z izbiro previsoke intenzivnosti v začetku tekmovanja ušteli in kasneje popustili.

Kolesar bi verjetno lahko začel nekoliko intenzivneje in dlje časa ohranil kontakt z vodilno skupino. Na ta način morda ne bi ostalo dovolj energije za silovit zaključek, čas vzpona pa bi lahko bil krajši.

Kot je razvidno s primerov imata oba kolesarja še precej možnosti za izboljšanje svojega tekmovalnega nastopa. Kljub temu, da sta oba izkušena in že dalj časa uporabljata merilec moči vse skupaj vendarle ni tako enostavno, kot se morda na prvi pogled zdi. Merilec moči ni čudežna škatlica, z njim je potrebno veliko trenirati in še več tekmovati, potem pa brati in raziskovati, da nam zares služi. Seveda ni potrebno, da vsak kolesar na tak način pristopi k treningu in tekmovanju. Še vedno lahko kolesarite brez kakršnihkoli “novotarij”, uspehe in neuspehe pa pripisujete različnim božanstvom. Izbirate (vedno) sami!

O treningu z merilcem moči bo beseda tekla tudi na zimsko/pomladanskih kolesarskih pripravah!