To je zgodba o legendarnem kolesarskem vzponu v francoskih Alpah. Zapisek z moje “dirke” na Huez leta 2017 ter primerjava z lansko virtualno Zwift različico. Morda si v novi sezoni še vi zaželite kolesarski vzpon na Alpe d`Huez!
Kratka zgodovina kolesarskega vzpona na Huez
Nekoč majhen visokogorski zaselek je danes kolesarska romarska pot. Vse odkar so vzpon vključili v Dirko po Franciji leta 1952, le pridobiva na popularnosti. Pred tem je bilo na vrhu le par barak, do katerih je vodila slaba, luknjasta cesta. Do danes je iz teh par barak zraslo ogromno letovišče. Prav vsaka od 21 serpentin je že od kdaj asfaltirana 🙂 in ima poseben čar. Težko rečem, da je to najlepši kolesarski vzpon, kar sem jih kdaj prevozil… A skoraj vsak meter ceste na Alpe d`Huez ima svojo zgodbo. In vsaka serpentina nosi ime enega izmed preteklih zmagovalcev etape na Huez!
Tour je Alp d`Huez obiskal že 30x in vsakič poskrbel za pravi kolesarski spektakel. Skoraj vsaka kolesarska legenda je svoj zgodovinski pečat pustila tudi na tem vzponu!
Zanimivi so najboljši časi tekmovalcev; rekord kolesarskega vzpona še vedno nosi Marco Pantani. Leta 1997 je za vzpon potreboval 37 minut in 35 sekund! Prvih 50 na lestvici najhitrejših vseh časov je potrebovalo za ta 13.8km klanec manj kot 40 minut.
Značilnosti kolesarskega vzpona na Alpe d`Huez
Lahko bi rekli, da je kolesarski vzpon na Alpe d`Huez klasični alpski klanec. Približno 8% naklon z najbolj strmim odsekom slabih 15%, vse to na razdalji 13,8 km. Višinska razlika 1.090 m je spoštovanja vredna, največja nadmorska višina pa znaša 1.850m. Začetni del vzpona je precej strm, cesta se nemudoma postavi pokonci in poskrbi za močan udarec morali. Naklon se kmalu umiri in cesta je lepo speljana po pobočju. Čeprav razgledov ne manjka, se s tega vidika vzpon ne more primerjati z nekaterimi drugimi v okolici. Galibier ali Izoard vsekakor postrežeta z lepšimi panoramami.
Cesta je skoraj v celoti izpostavljena sončni pripeki, kar vsekakor oteži vzpon v poletnih mesecih. Nadmorska višina tudi igra bistveno vlogo pri zmogljivosti kolesarjev. Če na višino niste privajeni, bo za vas vzpon bistveno težji, čas pa seveda slabši.
Alpe d`Huez iz prve roke
Imam srečo, da sem na Alpe d`Huez doslej kolesaril dvakrat. Prvi vzpon leta 2016 je bil zelo umirjen, saj smo s skupino tisti dan naredili že več kot 100km in ogromno metrov vzponov. Spomnim se, da je na tisti vroč avgustovski dan temperatura na vzponu presegla 30°C.
Leta 2017 smo z drugo skupino vzpon na Alpe d`Huez napadli že julija. Takrat so bili vremenski pogoji idealni, temperature prijetne, veter šibak ter cesta zaprta za motorni promet! Lokalna turistična zveza Bourg d`Oisans je namreč priredila rekreativno tekmovanje, ki se ga je udeležilo nekaj 100 kolesarjev. Seveda smo se na klanec pognali tudi mi. O fant, šlo je na “škrge” že od samega začetka in z zadnjimi močmi sem po dobrih 48 minutah prisopihal skozi cilj v vasi Huez.
Z dirko smo začeli nedaleč od krožnega križišča, ob katerem je velik zaslon za štetje kolesarjev, ki se odpravijo na Huez. Zaprta vožnja se je končala na mestu, kjer se cesta prične vzpenjati. Tempo v začetku je bil kot običajno zelo oster, kmalu pa smo vozili vsak sam ali v manjših skupinicah. Dejstvo je, da smo s skupino v tistih dneh prekolesarili precej zahtevnih dnevnih etap, zato vsekakor nismo bili sveži za ta tekmovalni vzpon! A šlo je kar dobro. Moj čas 48:45 je bil na ta dan zagotovo maksimum. Od napora sem še cel dan čutil kislino v želodcu. Podatki o srčnem utripu in moči so za takratne okoliščine povsem spodobni. Izpostaviti velja nekoliko nižjo kadenco od tiste, ki bi jo sicer izbral na takem vzponu. Najlažji prenos 34×26 je bil ta dan zame očitno nekoliko pretežak.
Med udeleženci vzpona sem tisti dan dosegel uvrstitev okoli 25. mesta. Spletna kolesarska platforma STRAVA je zelo priljubljena, saj omogoča primerjavo s kolesarji s celega sveta, ki so se kdaj peljali na isti klanec. Tam moj rezultat trenutno zaseda 739. mesto, najboljši čas Romaina Bardeta iz leta 2018 pa je še vedno slabši od rekorda Marca Pantanija. Thibaut Pinot, o katerem sem na blogu že pisal, je leta 2015 objavil svoj najboljši rezultat 38:02. Moj rezultat je skupno 739. izmed 98.108 poskusov. To ga uvršča znotraj 1% vseh doseženih časov.
Virtualni vzpon Alpe d`Zwift
Razvoj virtualnega kolesarjenja je prinesel prvo slovensko ligaško tekmovanje te vrste. Slovenska jesenska ZWIFT liga je potekala na različnih virtualnih trasah. Zadnje dejanje lige pa je bila gorska etapa na Alpe d`Huez. V svetu Zwifta se vzpon sicer imenuje Alpe d`Zwift, ponuja pa zelo primerljiv izziv, ki je popolna GPS posnetekrealnega vzpona. Kot se je izkazalo, je virtualni vzpon res zelo podoben realnemu, vsaj po podatkih sodeč.
Etapa se ni pričela na vznožju vzpona, pač pa nas je do tja vodil krajši razgiban odsek. Ravno prav za podaljšano ogrevanje pred naporom, ki je sledil! Sam sem nastopil v jakostni kategoriji B, kjer naj bi kolesarji imeli “funkcionalni prag moči” – FTP pri 3.2-4.0 W/kg. Kot pričakovano silovit začetek vzpona, potem pa takoj v lastnem ritmu skozi serpentine. Presenetilo me je, kako konstantno sem lahko kolesaril, kljub nenehnim spremembam naklona. Le trije tekmeci v kategoriji so začeli siloviteje, a sem jih do 2/3 vzpona uspel uloviti, do vrha pa nadaljeval sam. Zaradi nekoliko prevelike moči za kategorijo B je sicer sledila diskvalifikacija, ampak rezultat za osebno primerjavo vsekakor velja! Zmogel sem zelo enakomeren napor pri optimalni kadenci. Srčni utrip je bil višji kot julija 2017, a občutek napora se mi je zdel precej nižji! Zanimivo, saj običajno mislimo, da je na trenažerju vse težje kot zunaj, v naravi.
Kaj o mojem virtualnem kolesarskem vzponu pravi STRAVA? Tukaj boste na lestvici Top 10 le s težavo našli katero od največjih imen iz sveta profesionalnega kolesarstva (verjetno to še sledi!). Na virtualni Alpe du Zwift se je pomerilo kar 118.594 kolesarjev, kar je 21% več kot na realni vzpon. Moj rezultat tukaj zaseda šele 4696. mesto kar je znotraj najboljših 4% vseh doseženih časov.
Kaj je težje; kolesarski vzpon zunaj ali virtualno na trenažerju?
Še pred kratkim bi vam z gotovostjo zatrdil, da je lažje zunaj, na resnični cesti! Ampak v luči teh rezultatov bom morda moral spremeniti svoje mnenje 🙂
Virtualni Alpe d`Zwift in resnični Alpe d` Huez sta po podatkih zelo primerljiva, kar je bil verjetno tudi cilj snovalcev virtualnega kolesarjenja Zwift. V obeh primerih sem uporabljal isto kolo z istim merilcem moči (Power2Max). Dosegel sem praktično enako povprečno moč, čas pa se je razlikoval za slabe tri minute. Bistvena razlika je bila v subjektivnem občutku napora. Vsekakor sta bila oba vzpona “na polno” in na lestvici 1-10 ocenjena s povprečno oceno napora 9. Kljub temu se mi je zdel realni kolesarski vzpon leta 2017 težji že od samega začetka trase.
Nekaj možnih razlogov, zakaj je bila virtualna dirka lažja od pričakovanj
- optimalna temperatura zraka; le okoli 12°C in izdatno hlajenje z ventilatorjem
- možnost izbire optimalnega prestavnega razmerja in posledično nekoliko višje kadence
- večja svežina, a po drugi strani nižji FTP kot l.2017…
- uporaba ovalnih zobnikov. To je bila tudi edina razlika v opremi.
- audio in vizualna stimulacija; pri virtualnem kolesarjenju z lahkoto poslušamo glasbo, na zaslonu ves čas spremljamo podatke o sebi in tekmecih
- manjša aktivacija stabilizacijskih mišičnih skupin; na trenažerju je kolo fiksno vpeto, zato smo lahko bolj ekonomični
- manjša motorična zahtevnost kolesarjenja na trenažerju v primerjavi z običajnim kolesarjenjem
Gre torej za potrditev, da je virtualni kolesarski trening na trenažerju lahko izjemno učinkovito orodje pri kondicijski pripravi kolesarjev. Nič čudno torej ni, da ga s pridom in skozi celo leto uporabljajo tudi profesionalci.
Alpe d`Huez je kolesarska legenda. Ime, ob katerem se zatresejo pajkice in poskoči pulz marsikateremu kolesarju. Vsekakor gre za klanec, ki je več kot le cesta prislonjena v hrib. Je kolesarski vzpon z izjemno zgodovinsko vrednostjo. Ob vsej slavi je izvrstno dokumentiran, zato se na njem lahko hote ali nehote primerjamo z nekaterimi najboljšimi hribolazci vseh časov… Preden se zares odpravite v Alpe, lahko svojo pripravljenost preizkusite na virtualnem Alpe d`Zwift. Napora sta primerljiva, v realnosti pa pričakujte zaradi nadmorske višine in temperature še bistveno težji izziv! Alpe d`Huez je vsekakor vzpon za sladokusce, zahteva pa močne noge in lahko kolo. V Bourg d`Oisans se zato nikar ne odpravljajte slabo pripravljeni!
Do podobnih ugotovitev sem prišel tudi sam. Zunaj igra veliko vlogo tudi sila teže ki jo premaguješ, kar na trenažerju odpade.
Andrej, to je zanimivo razmišljanje! Ampak menim, da to kaj prida ne vpliva, ko govorimo o kolesarjenju na trenažerju… Itak je simulacija vzpona, kar pomeni, da imaš v težjih prenosih. Lahko pa diskutiramo o poziciji glede na vodoravnico – če imaš še simulacijo naklona cestišča, se bo prednji del kolesa dvignil… in tako bo kolesar v biomehansko gledano enakem položaju kot zunaj… si morda to mislil?